TUDI PRI NAS JE ZVENELA »MOJA MATI KUHA KAFE«

Tistega pomladnega dne so meglice naznanjale dež, a pri nas je bilo nadvse veselo.

Našo enoto je obiskal g. Koterle Guerino – Vojko. Bil je nekoč en izmed tistih bosonogih pastirjev, ki so gnali na pašo iz Koštabone proti Škrlinam in na drugo stran po pobočjih Briča. Tam je začel z izdelovanjem piščali iz trstike (kanele) in še dandanes kakšno doda svoji zbirki.

K nam je prišel s košaro zvrhano drobnih glasbil, z velikim istrskim bajsom, orglicami in bidofonom, narejenim iz lesenega sodčka v katerem so nekoč hranili ribe.

Otroke je iz srca nasmejal z zanimivim oponašanjem petelinjega petja s petešićem. Predstavil nam je tulce zavezane »po istrsko« v snop, nunalco, cuk pozavno, piskala in pišćalo – tako »na bužo« in tako »na čep«, malo mandolino ali zenzalić, okarino,  škrabatuljo (za ritem) in tolkala.

Ker je sam Šavrinski godec, nas je vse pripravil do pripevanja, petja in ploskanja. Bilo nam je lepo.

Z Vojkom smo obudili te pozabljene, a sonca polne kanele, ki v vsakem členu, odrezanem na ta ali oni način ustvarijo edinstveno melodijo srca, ki nanje igra.

 

Ob tednu ljudskega izročila smo obudili malce pozabljene igre, izštevanke, plese, pesmi, pravljice, stare običaje in ročna dela, ki so bila nekoč del vsakdanjika.

Otroci so s starši velikodušno prinesli v vrtec veliko  predmetov, ki so dragocen spomin na življenje naših dedkov in babic. Tako smo si lahko ogledali pestro in bogato razstavo življenja nekoč, ki nas vedno znova opominja, da je preprostost najlepša.

 

Jasna Benko

 

 

 



Nazaj na novice